Prevajanje je proces prenosa pomena iz izvirnega jezika v ciljni jezik ob upoštevanju kultur, v katere sta jezika vpeta. Veda, ki se ukvarja s prevajanjem, se imenuje prevodoslovje. S pojmom prevajanje se povezuje tudi tolmačenje, vendar med njima obstaja razlika. Če je osnovno besedilo dano v pisni obliki, govorimo o prevajanju, kadar gre za govorjeno besedilo, pa imamo opraviti s tolmačenjem.

V zadnjih letih lahko na našem trgu opazimo vedno več prevajalskih podjetij, ki ponujajo širok spekter prevajalskih in ostalih storitev. Anita Hostnik, direktorica prevajalskega podjetja Skrivanek, ta pojav obrazloži takole: »Vzroki za povečano povpraševanje po prevajalskih storitvah so povečana izvozna dejavnost ZDA zaradi nizke vrednosti dolarja, vedno večja jezikovna heterogenost v nekaterih državah in rastoča menjava med trgi v razvoju. Obseg prevodov se je dodatno povečal tudi zaradi vsesplošne globalizacije in hitrega tehnološkega razvoja, ki zahteva vedno novejša navodila za uporabo najsodobnejših izdelkov. Čeprav se v zadnjih letih vedno več ljudi uči tuje jezike, povpraševanje po profesionalnih prevajalskih storitvah raste, saj vsak, ki govori tuj jezik, še ne more biti prevajalec. Za kakovostno prevajanje je namreč pomembno tudi dobro poznavanje kulture, ločevanje med drobnimi pomenskimi odtenki posameznih izrazov in zelo dobro poznavanje področja, na katerega se nanaša prevajano besedilo.«

Kdo je lahko prevajalec?
»Izobrazba prevajalca ni zakonsko določena, prevaja lahko praktično vsak,« pojasnijo na Skrivanku, vendar dodajo: »Prevajalska podjetja iščemo prevajalce z diplomo iz jezika ali strokovnjake različnih področij (medicina, farmacija, finance, strojništvo ipd.), ki sicer nimajo lingvistične izobrazbe, imajo pa opravljen certifikat o znanju tujega jezika, ki ga prevajajo.« Poklicni prevajalci morajo ob svojem delu nenehno poglabljati znanje na področjih, ki jih prevajajo. Morajo tudi gojiti spoštovanje do poslovne etike in se potruditi za čim bolj natančen prevod, saj v nasprotnem primeru lahko nosijo posledice njihove jezikovne odločitve. Poklicni prevajalci morajo vedeti, da lahko vedno izboljšajo in izoblikujejo svoje prevajalske sposobnosti.

»Ena od zelo pomembnih lastnosti dobrega prevajalca je tudi diskretnost,« je poudarila Anita Hostnik: »Strogo morajo upoštevati načelo zaupnosti. Na Skrivanku imamo s svojimi prevajalci sklenjene sporazume o zaupnosti podatkov, kar pomeni, da prevajalec ne sme širiti informacij o prevajanih besedilih izven podjetja. Tako lahko svojim naročnikom zagotovimo popolno zaupnost tudi kadar gre za poslovne skrivnosti in druge pomembne dokumente.«

Tolmačenje je lahko simultano ali konsekutivno

Pri tolmačenju ločimo simultano in konsekutivno: »Kot že ime pove, simultano tolmačenje poteka hkrati z govorjenjem, pri konsekutivnem tolmačenju pa tolmač počaka, da govorec dokonča posamezno misel in nato pove prevod. Ko tolmač govori, govorec počaka in nadaljuje šele, ko tolmač zaključi – se torej izmenjujeta. Pri simultanem tolmačenju je tolmač zaprt v posebni kabini in udeleženci prevod poslušajo prek slušalk, pri konsekutivnem pa običajno sedi ali stoji ob govorcu«, razložijo na Skrivanku.

Poseben in redek primer je, ko ni mogoče najti tolmača, ki bi obvladal oba, želeni izvorni in ciljni jezik. Takrat sta potrebna dva tolmača, ki obvladata en skupen jezik in se sporazumevata prek njega. Ta vrsta tolmačenja se imenuje tudi »relay« tolmačenje.

Druga vrsta tolmačenja je še šepetano tolmačenje. Gre za to, da tolmač stoji oziroma sedi poleg tistih, ki jim tolmači, in simultano prevaja govorca, in sicer šepetaje. »V praksi se šepetano tolmačenje največkrat uporablja v primerih, ko med množico udeležencev le eden ali nekaj od njih ne razumejo jezika, v katerem poteka dogodek. V tem primeru tolmač nenehno spremlja udeleženca, ki mu prevaja – kot zanimivost lahko omenimo, da bontoni za pomembne politične in poslovne dogodke tudi predvidevajo sedežni red, ki ga je potrebno v takem primeru uporabiti,« pove Anita Hostnik.

Kot posebno obliko tolmačenja bi lahko obravnavali tudi telefonsko tolmačenje, saj so poleg sposobnosti in znanj, ki jih zahteva običajno tolmačenje, tu pomembne še nekatere dodatne sposobnosti. Telefonski prevajalci morajo biti pripravljeni na nekatere tehnične ovire, ki se lahko pojavijo, kot so denimo motnje v telefonski zvezi in moteči zvoki iz ozadja, še posebej pomembna pa je jasna izgovorjava tako prevajalca kot tistega, ki ga prevaja.

Za sodno tolmačenje mora biti tolmač sodno zaprisežen pri Ministrstvu za pravosodje, in s tem pooblaščen za prevajanje govorjenih in pisanih besedil iz slovenskega v tuj jezik in obratno.

Dnevnik, 19.03.2009